Apiterapija, pomeni dobesedno zdravljenje oziroma terapija s čebelami (latinsko: apis). Najpogosteje sta uporabljena dva načina zdravljenja.
Prvi način je uporaba čebeljih pridelkov in izdelkov za lajšanje najrazličnejših zdravstvenih tegob pri ljudeh in živalih. Med te pridelke oz. izdelke štejemo med, cvetni prah, propolis, matični mleček, vosek, čebelji strup in v zadnjem času tudi apilarnil – sok iz šest dni starih trotovskih ličink.
Drugi način pa je uporaba čebelje družine oziroma čebele same. Primeri tega načina so inhalacija aerosola (zraka), ki prihaja neposredno od čebelje družine iz panja, poslušanje čebeljega brenčanja za pomiritev itd.
Značilnost slovenskega čebelarstva je čebelnjak, ki je kot nalašč za izvajanje aerosolnih terapij z zrakom iz čebeljega panja. Ugotovili so, da je poleg čebeljih izdelkov za krepitev odpornosti zelo blagodejen učinek ob vdihavanju zraka iz čebeljega panja. To je aerosol, ki vsebuje eterična olja, flavonoide, med, cvetni prah in propolis ter druge zdravilne snovi. Čebele s krili povzročajo v panju ventilacijo in vse te zdravilne snovi razpršijo v zrak. Mikroklima čebelnjaka nadvse ugodno vpliva na zdravljenje dihal in duševno počutje. Stari čebelarji so kmalu ugotovili, da se pri delu s čebelami in zadrževanju v čebelnjaku zelo dobro počutijo. Bili so odpornejši proti raznim prehladnim boleznim, delo s čebelami jih je pomirjalo in jim krepilo življenjsko energijo. Čebelarji so tako prišli do ideje za izdelavo apikomor, v katerih bi se uporabniki lahko zadrževali brez nevarnosti, da bi jih pičila čebela. Apikomora je zaprt prostor, v katerem obiskovalec sedi, stoji ali leži za odprtim panjem s čebelami in vdihavava hlape. Zdravilni učinki na dihalne organe so najboljši v odboju čebelje paše, ko je zrak napolnjen z eteričnimi olji iz zorečega medu.
V Sloveniji je arhitektura čebelnjaka edinstvena in je zelo primerna za zdravljenje v čebelnjaku brez posebnih predelav.
Začetki apiterapije segajo nekaj tisočletij nazaj, do egipčanske, grške, babilonske, kitajske in indijske civilizacije. Zgodovinski zapisi kažejo, da se je na Slovenskem pridelovalo in trgovalo z medom ter voskom že v 12. stoletju, kasneje pa se je tovrstna dejavnost samo povečevala in širila. Janez Vajkard Valvasor v svoji znameniti knjigi Slava vojvodine Kranjske poroča o večjih količinah medu, ki so ga s Kranjske dežele v 17. stoletju izvažali, večinoma v današnjo Avstrijo, pa tudi v druge dežele, kar priča o podjetnosti takratnih čebelarjev.
Pri nas je v času novejše zgodovine, natančneje ob koncu 19. stoletja, področje apiterapije najbolj zaznamoval dr. Filip Terč. Na kongresu Apiterapije 24.–29. marca 2006 v Passau so najvidnejši svetovni apiterapevti razglasila 30. marec, rojstni dan dr. Filipa Terča, za mednarodni dan apiterapije (zdravljenje s čebeljimi pridelki). To je veliko priznanje mariborskemu zdravniku dr. Filipu Terču. Bil je češkega rodu, medicinski študij je končal na Dunaju, v Maribor pa se je z družino preselil leta 1875. Že leta 1879 je začel s poskusi zdravljenja revmatičnih bolezni s čebeljimi piki (apitoksinom). Tovrstno zdravljenje je opravil pri približno 700 bolnikih, s čemer si je v zgodovini medicine in čebelarstva pridobil naziv pionir apiterapije moderne dobe.
Čebelarska zveza Slovenije je v letu 2007 ustanovila komisijo za apiterapijo, ki spremlja razvoj te veje medicine doma in po svetu. Pod vodstvom zdravnikov apiterapevtov se v to dejavnost vključujejo tudi čebelarji, nekateri od teh so svoje čebelnjake preuredili za rabo v te namene. Področje apiterapije je v Sloveniji zelo razvito z veliko znanja, pridobljenega na številnih mednarodnih kongresih, simpozijih, medsebojnih mednarodnih povezavah z apiterapevti, s proučevanjem veliko strokovne literature in dognanj objavljenih raziskav na apiterapevtskem področju. Čebelarska zveza Slovenije vodi program usposabljanja apiterapevtov, ki ga izvaja Čebelarska zveza društev Maribor po sprejetem programu.
Brdo 8, 1225 Lukovica
T. 01 729 61 00
E. info@czs.si